POVNA GLAVA, SE VELIKO NE ZAPRTIH PREDALOV. NE VEM KAM DRVIM. LE VACSIH POSTOJIM, SE VPRASAM, SEM MORDA RES JAZ ALI NEKDO, KI MI POLAGA MISLI V VSE TE PREDALE. CAS JE ZE , DA SE ZNEBIM TE PRETEKLOSTI, V NOVEM SVETU ZACNEM NOVA DOZIVETJA IN RAZISCEM SAMEGA SEBE. V UPANJU, DA SE BOM V MIRU PRIBLJIZAL NARAVI TER ZIVALIM. NEBOM HLASTAL ZA BOGASTVOM , SLAVO... LAHKO RECEM, SVET JE MOJ IN KONCNO BOM ZACEL VLADATI Z MIROM V ROKI. TOKRAT SLEDITE MI IN SE PREPUSTITE MISLIM OSEBE, KI VAM BO PRICARALA SVET , LEPSI IN BOCUDOVANJA VREDEN. KOSTOV Z.
Powered By Blogger

PUSTIMO ZIVETI SEBI IN OKOLJU OKOLI SEBE

  • /////////////////////////////////////////////////

nedelja, 11. marec 2007


V jutru vstajam z zamegljenimi ocmi,
s pocasi zibajocim se pogledom
iscem stik s trenutnim svetom,
ki me obdaja. Pogled mi ne seze nic
dlje kot pol metra mavricne podobe
predmetov.
O bog, zacutim udarec v koleno, ki
me stisne v cvileco podobo.
Na siroko odprte oci me ponovno vrnejo
v resnicni svet.
Mater, kaj morem res ziveti v takem okolju,
polnem vsakdanjih udarcev?
Zaprem oci in
s hladno bolecino stisnem
ze pocasi razmajane plombe.
Se vrnem v okolje, kjer dozivljam
nenapovedane sanje.
Misli pa mi takoj najdejo podobo,
ki trenutno hrepenim po njej.
Z levo roko grcasto
stisnem svet k sebi
in se predam nebu.

KOSTOV Z>one
Avtor ob